Kolebnica logo
Šola za kvantne preskoke je program dveletnega izobraževanja, namenjenega osebni rasti, dvigu zavesti in učenju terapevtskih pristopov naravnega zdravljenja.

Ni tako, kot bi moralo biti

Stavim, da je to misel, ki se pojavi večini ljudi, ko pomislijo na svoj ali nek drug partnerski odnos.

Če so se razšli, ločili, potem je to zato, ''ker ni bilo tako, kot bi moralo biti''. Če nimajo partnerja in si ga želijo, ni tako, kot bi moralo biti. Če ga imajo in niso srečni, spet ponavadi ni tako, kot bi moralo biti. Če imajo dva partnerja, ni tako, kot bi moralo biti. Če so partnerju všeč tudi druge punce, ni tako, kot bi moralo biti. Če se vmešavajo starši, ni tako kot bi moralo biti. Če te nihče ne podpira, spet ni tako, kot bi moralo biti. Nimata otrok, zato sta nesrečna, ker ni tako, kot bi moralo biti. Imata otroke in nimata niti trenutka življenja zase, spet ni tako, kot bi moralo biti. Sta istega spola in se ljubita - ni tako, kot bi moralo biti. Ženska v srednjih letih in mlad fant - saj vsi vemo, da to ni tako, kot bi moralo biti.

Ali je kje kdo, ki ve v resnici KAKO BI PA MORALO BITI??? To so pomembne informacije, glede na to, da določajo srečo in nesrečo v zakonu in tudi v drugih odnosih, ne samo partnerskih. Določajo velik del sreče na sploh. Po njih se povprečen človek strogo ravna - če je tako, kot bi moralo biti, si srečen, ker ustrezaš. Če ne ustrezaš, ne smeš in ne moreš in si tudi ne drzni biti srečen! A kdo razmišlja o tem, kdo določa in odreja, kako bi moralo biti? Ali pa vsaj to, zakaj se vsi kot neki butci držimo teh pravil? Ali se zavedate, kako pogosto smo nesrečni samo zato, ker ni tako, kot mislimo, da bi moralo biti? Pa čeprav nam to sploh mogoče ne bi bilo ok.

Če malo raziskuješ in si pozoren na to, kaj ljudje govorijo in mislijo, opaziš, da imajo vsi močno izoblikovana mnenja o tem, kako bi moralo biti. In se tega tudi resno držijo, ne pride v poštev, da bi si dovolili biti srečni, če ni tako, kot mislijo, da bi moralo biti.

Na oblikovanje teh nenapisanih (in tudi napisanih) pravil vpliva vse mogoče, prepričanja staršev in ostalih družinskih članov, šola, cerkev, prijatelji, knjige, mediji, duhovni učitelji ... Nikoli ne presahne izvor pravil, kako bi bilo treba živeti, da boš srečen. Kakšen mora biti partnerski odnos, da boš v njem srečen? To lahko izveš na vsakem koraku, če to hočeš ali nočeš.

Če povprašaš po konkretnih pravilih, ki se nanašajo na ‘’srečen in harmoničen partnerski odnos’’, so odgovori naslednji (dejansko sem spraševala ljudi):

  1. partnerja morata imeti vse skupno, da sta lahko srečna v zakonu
  2. zakon brez otrok ne more biti izpolnjen in do konca življenja
  3. partnerja morata spati v isti sobi, v isti postelji, drugače je to znak, da sta se oddaljila
  4. partnerja morata živeti v isti hiši ali mestu ali državi ... drugače to ni pravi zakon
  5. partnerja morata izhajati iz podobnega okolja
  6. spolni odnosi so nujen del partnerskega zakona, ni normalno, da jih mož in žena nimata, celo obstajajo neka pravila, kako pogosto, da dobiš občutek varnosti, da je v odnosu vse ok
  7. partnerja morata biti zagledana le eden v drugega, od začetka do konca življenja si morata biti edina
  8. žena ali mož ne smeta imeti dobrih prijateljev nasprotnega spola
  9. žena ne sme biti ‘’močnejša’’ od moža, ker se ta potem počuti ogrožen in šibek in je to zagotovilo za slab odnos, zato se mora ona vedno držati nekoliko nazaj
  10. v partnerskem odnosu se ne kregamo, ne preklinjamo, ne žalimo, nikoli nič ne leti v steno in nikoli si ne želimo oditi in se nikoli vrniti
  11. v življenju ne moreš živeti izpolnjeno brez partnerskega odnosa in tako naprej, tudi do majhnih pravil, ki pravijo, da mora mož nositi smeti in kositi travo, žena mora znati kuhati, kosilo mora družina pojesti skupaj, na morje hodimo skupaj, imamo skupne hobije, da dobimo občutek, da je družina povezana in da smo varni ...

Koliko odnosov bi bilo srečnejših, če bi jih ljudje razbremenili takšnih in drugačnih prepričanj? Koliko zakonov se ne bi končalo z ločitvijo, če bi razrahljali pravila in pričakovanja in bi sprejeli stvari take kot so, namesto, da poskušamo doseči nekaj, kar nam je projecirano od zunaj? Pravila, prepričanja, omejitve in pričakovanja, so strupi, ki ubijejo ljubezen, pa če je še tako čudovita, samo vprašanje časa je, kdaj.

Pri ljudeh, ki nikoli ali redko razmišljajo o tem, kaj si resnično želijo, je to dokaj preprosto (vsaj na prvi pogled). Določeno je, kaj je ok, če ne veš ali si v dvomih, vprašaš prijateljice, mamo ali župnika. Če ti uspeva, da s trudom oblikuješ svoje življenje ali partneski odnos, da vse postane tako, kot bi moralo biti, je to to. Uspel si v življenju.

Nekje zadaj sicer občasno (ali bolj pogosto) zaznaš nekaj, kar ni v redu, kot da nekaj manjka. Če povprašaš po nasvetu, ti povedo, da nimaš razloga za skrb, ker je vse tako, kot bi moralo biti, imaš moža, otroke, hišo, psa in vrt. Prijatelje na pikniku med vikendom. Poleti greste na morje za en teden in nič ne delate. Ozreš se okoli in vidiš, da je drugim še slabše, zato se odločiš in potlačiš nezadovoljstvo in potrpiš, ker je na tem svetu pač tako, da ne moreš imeti vsega. In si ne drzneš biti nezadovoljen, nehvaležen, nadut, pohlepen, siten, depresiven, jezen, prestrašen, ujet, ogrožen, kritičen ... ker to pomeni, da s tabo nekaj ni v redu, ker je vse tako, kot bi moralo biti, ti pa nisi zadovoljen.

Greš k zdravniku, ker ne moreš spati, ker se počutiš tesnobno, depresivno, imaš bolečine v telesu, migrene, hormonske težave, alergije ... Ugotovijo, da s tabo ni tako, kot bi moralo biti in dobiš pomirjevala, uspavala, antidepresive, ... Minejo leta, tlačiš, se prilagajaš, se trudiš in neizogibno zboliš, ko ti zmanjka moči za bojevanje s samim sabo. Kronično in neozdravljivo. Kar pa je sicer tudi normalno, ker v neki starosti, tam po 50., 60. letu, več ali manj vsem peša zdravje, psihično in fizično. Normalno je, da ne moreš spati, normalno je da si naveličan, da te boli hrbtenica ali vsaj občasno kolena, hormonske težave v meni - ni panike, to je točno tako kot pri vseh in očitno tako mora biti. Spet si se vklopil v to, kako bi moralo biti in se sprijazniš, sprejmeš in ne narediš nič.

Če komu takšna napoved zveni grozljivo, je zdaj takoj čas, da nekaj spremeni. Ker podoben scenarij se odvija tudi na drugih področjih življenja, ne samo v odnosih.

Vem pa iz izkušenj, da je to, kar sem napisala, žalostna in boleča resničnost mnogih ljudi, ki pri nas poiščejo pomoč in podporo. Ena ali pa osem terapij, svetovanj, ... ne bo dovolj. In ne more ti spet nekdo drug povedati, kaj moraš narediti ali spremeniti.

Za korenite in dolgoročne spremembe v življenju je potreben čas, ki se meri v letih, potrebno je vstopiti v proces raziskovanja sebe, se naučiti novega načina razmišljanja, poslušanja sebe in zadovoljevanja svojih resničnih potreb. Zelo hitro ugotoviš, da to, kar tebe izpolnjuje, niti približno ni takšno, kot bi po pravilih moralo biti. In da ne more nekdo drug določati, na kakšen način bi ti moral živeti. Ugotoviš, da niso zunanje okoliščine tiste, ki določajo srečo in zakrpajo tisto luknjo tam nekje, v kateri izgine vsa tvoja življenjska energija vsak dan.

Zato sem ustanovila šolo Kolebnica, ki je namenjena v podporo tistim, ki se želite podati na pot raziskovanja sebe in iskanja svoje resnice in sreče. Namenjena je vsem tistim, ki ste se odločili, da hočete od življenja več. 

Šola kolebnica logo
Šola za kvantne preskoke

Povpraševanje

Povprašajte nas za neobvezujočo ponudbo, ki vam je bomo pripravili v najkrajšem možnem času.